ko ji pritisnem k sebi, jo pomirim, opišem čustvo in govorim. po mojem mnenju je čustvo, ki ga otrok čuti - strah - resnično, zato ga nikoli ne postavljam pod vprašaj. veliko govorimo o tem, kar je povzročilo strah. je to pas - kača, ki leži pod posteljo? je to res? je to kača? lahko pogledamo? ena noga in previdno? no, samo da se prepričamo, ali je res...
parodite, da sem tudi jaz kdaj prestrašen.
paguju, nuravnam, da sem z njim in da se ni česa bati.
glede na okoliščine - če je strah upravičen, na primer, če se približuje neznan pes, ga vzamem v naročje, če pa se na primer boji teme, vzamemo svetilko, se pogovarjamo, igramo sencami itd.
-
pojasnim, da ni česa, česar bi se bali, nam se ne bo zgodilo nič.
bandau zaščititi in ko se počuti varno, potem poskusimo govoriti
govorim po telefonu ali prepričujem, da se ni zgodilo nič strašnega.
bandau padrasinti
povedali so, da je normalno imeti strah.
spodbujali smo ga.
raminu, drąsinu
če se bojijo zaspati brez svetlobe - prižgem luč. poskušam razložiti, da strahovi minejo.
pojasnjujem, da ni razloga za strah.
dražimo, vzamemo v roke.
trudim se pokazati, da sem ob tebi in da te bom branil, ne glede na to, kaj se zgodi.
pravim, da ni česa, česar bi se bilo treba bati, prižgem luč in pokažem, da ni ničesar, da je doma varno in da so vrata zaklenjena.
glede na to, kaj se dogaja, je najpogostejši strah povezan z nerazumevanjem sveta, zato, če je potrebno, se branimo, če je potrebno, pripovedujemo (kako, kdo, zakaj :)).
raminu. bunu salia.
odstraniti dejavnike, ki povzročajo strah
paimu na roki
doesn't feel
nuraminu in pojasnim, da ni nič strašnega.
trudimo se razložiti, ali se je treba bati ali ne.
pojasnim situacijo, pogovorimo se o strahu in zakaj ta nastane.